Kako EU poskuša urediti internet

V današnjem svetu je internet eno glavnih gonil družbenih sprememb. Internet je po zasnovi odprt, globalen in neodvisen od tradicionalnih regulativnih meja.

Zaradi njegove globalne narave so nacionalne vlade slabo opremljene za ustrezno regulacijo interneta. Seveda pa je nespametno (in nevarno) dovoliti, da spletne dejavnosti potekajo brez neke vrste predpisov.

Evropska unija (EU) je eden od najpomembnejših dejavnikov, ki prispeva k regulaciji interneta. Poglejmo nazaj na predhodne poskuse EU, da bi v spletni svet uvedli nekaj ureditve, in kako bodo oblikovali internet.

1. Uredba o odprtem dostopu do interneta

The Uredba o odprtem dostopu do interneta je začel veljati aprila 2016 in bil posodobljen junija 2020. Ta uredba je uvedla pravice posameznih evropskih državljanov do pravičnega dostopa do internetnih vsebin in storitev po lastni izbiri.

Ponudnike internetnih storitev je tudi pooblastil za izvajanje načela nediskriminatornega upravljanja internetnega prometa. Razen v redkih okoliščinah ponudniki internetnih storitev niso smeli omejevati ali zavirati internetnega prometa strank v EU.

2. Splošna uredba o varstvu podatkov

The Splošna uredba o varstvu podatkov, ali GDPR, je začel veljati maja 2018. Gre za širok zakon, ki državljanom EU daje pomemben nadzor nad njihovimi podatki. Določa smernice za zaščito, shranjevanje in prenos podatkov državljanov EU.

Ta uredba razširja opredelitev osebnih podatkov in nalaga, da podjetja pridobijo pooblastilo uporabnika, preden podatke delijo s tretjimi osebami. Prav tako zahteva, da internetna podjetja sodelujejo pri vsaki zahtevi državljana EU za izbris ali posodobitev netočnih podatkov. Prav tako morajo uporabnike obvestiti v 72 urah o vsaki kršitvi podatkov.

Imamo poglobljena razlaga GDPR in njenih posledic, in smo tudi pojasnili kako vam lahko GDPR pomaga prepoznati zlonamerna spletna mesta.

3. Zakon o digitalnih trgih

The Zakon o digitalnem trgu, ali DMA, je predlagana zakonodaja, ki je neposredno usmerjena na velika tehnološka podjetja ali "vratarje". Prizadelo bo le podjetja, vredna več kot 75 milijard evrov in imajo vsaj 45 milijonov mesečnih uporabnikov.

Ta zakonodaja je poskus zajeziti velika tehnološka podjetja, ki razvijajo monopolno moč in spremljajoče omejitve uporabniške izkušnje. Zakon ima približno 20 pravil, ki ciljajo na zaznano protikonkurenčno vedenje teh podjetij. Podjetja bi bila kaznovana zaradi neizpolnjevanja glob do 10 % njihovih svetovnih prihodkov.

DMA ima velike posledice za Big Tech. Na primer, če bo račun sprejet, bo Apple naložil, da odpre App Store za alternativne plačilne aplikacije ali tvega, da ga bodo kaznovali. Aplikacije za klepet, kot so WhatsApp, Facebook Messenger in iMessage, bi morale biti interoperabilne med seboj in s konkurenti.

Prav tako bi moral Google ponuditi alternative svojim lastnim storitvam na pametnih telefonih Android, Apple pa bo moral uporabnikom iOS-a omogočiti brisanje Safarija in drugih lastniških aplikacij in storitev.

4. Zakon o digitalnih storitvah

The Zakon o digitalnih storitvah, ali DSA, je sestrski akt DMA in je uredba, ki je posebej usmerjena na spletne platforme. Spletne platforme so prerasle v velika skupna zbirališča za ideje, novice ter izmenjavo blaga in storitev.

Toda vsaka od teh platform ima drugačna pravila in skrivnostne algoritme, ki uporabnikom prepuščajo na milost in nemilost. Namen zakona o digitalnih storitvah je jasno določiti pravice uporabnikov in odgovornosti spletnih platform.

Tako kot pri DMA bodo imele večje organizacije več obveznosti v okviru DSA. Najbolj bi bila pod drobnogledom največja podjetja, kot sta Meta in Google, ki imata vsaj 45 milijonov uporabnikov v EU.

Zakon o digitalnih storitvah bo vzpostavil vseevropske predpise za delovanje družbenih omrežij in trgov. To vključuje direktive o oglaševanju in predpise o prodaji nezakonitega blaga ali storitev na spletnih trgih. V skladu z DSA morajo velike spletne platforme zagotoviti tudi vsaj en sistem razvrščanja, ki temelji na algoritmu, ki ne temelji na profiliranju.

Najpomembneje je, da bo DSA zahteval velike spletne platforme, kot sta Facebook in Instagram, da bodo njihovi algoritmi pregledni za uporabnike. Prepovedal bo tudi "temne vzorce" ali manipulativne vmesnike, namenjene spreminjanju odločitev uporabnikov.

Morebitni vpliv predpisov EU

Zdaj, ko smo šli čez zakonitosti, je treba odgovoriti na eno pomembno vprašanje. Kako naj pričakujemo, da bodo ti zakoni preoblikovali internetni prostor?

1. Boljše varstvo podatkov za potrošnike na spletu

Ker internetna podjetja še naprej obravnavajo uporabnike kot izdelke za prodajo najvišjemu ponudniku, ostaja zasebnost podatkov nedosegljiv cilj.

Poleg spoštovanja zakonov EU v Evropi bi lahko bila podjetja prisiljena uporabnikom po vsem svetu ponuditi pravice do podatkov, ki jih zahteva politika. Vsaj zaradi preprostosti ali enotnosti.

Po poročanju BBC, Apple trdi, da bodo določbe v DMA povzročile težave z zasebnostjo in varnostjo za njegove uporabnike. Čeprav ni ravno neutemeljen, je to pričakovani odziv. Toda popolno sprejetje lahko prihrani stroške in poenostavi skladnost s predpisi podjetij, saj jim ne bo treba prilagajati zahtev glede zasebnosti po regijah.

To pomeni, da bi lahko neevropski uporabniki imeli koristi od varstva podatkov, ki ga zagotavljajo ti zakoni EU.

2. Povečana interoperabilnost

V skladu z DMA morajo biti neodvisne aplikacije in storitve interoperabilne. To učinkovito izenači pogoje za velike in majhne platforme, kar je dobro.

Vendar pa obstajajo resnični varnostni pomisleki, kot npr oslabljeno šifriranje, kar bi lahko ogrozilo zasebnost uporabnikov in povzročilo kontraproduktivnost prizadevanj EU.

3. Potencial za cenzuro

Končno, ti predpisi lahko omejijo potencial rasti tehnoloških podjetij, zlasti evropskih. Dodatni predpisi bi jih lahko postavili v slabši položaj v primerjavi s podjetji izven EU. Z več uredbami EU o vsebinah bi lahko bila internetna podjetja prisiljena cenzurirati vsebino za svoje evropske uporabnike.

Ali je treba internet nadzorovati?

Ker je internet postal večji del našega življenja, se vlade zavedajo, da so internetna podjetja zbrala ogromno moči. Dovoliti monopol nad tako pomembnim družbenim orodjem je nezdravo, zato so prizadevanja EU ključni korak k ohranjanju poštene konkurence in suverenosti uporabnikov, ko internet napreduje.

Kdo je lastnik interneta?

Preberite Naprej

O avtorju